Dogodivščina s ključem

Leta 1972 smo se preselili v Gregorčičevo ulico. Na vogalu ulice sem zagledal impresivno zgradbo. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ta zgradba ni bila le moja gimnazija, ampak tudi osnovna šola. Pred zaključkom osnovne šole so uvajali eksperiment usmerjenega izobraževanja, kar je za vse nas v generaciji predstavljalo veliko razočaranje in smo ga jemali kot razvrednotenje naših želja in ambicij. Na srečo se je takratna reforma v slogu nesrečnih časov konca socializma po smrti Tita zavlekla in tako smo postali po naključju 'zadnji' gimnazijci. In ni me razočarala. Izjemni profesorji, sošolci, historična zgradba, Maistrov trg, fontana, mesto, park, svetovljanstvo, širina, svoboda mišljenja, mladostno uporništvo, športna rivalstva, leta novega vala, maturantski ples in izlet, petje Gaudeamus igitur na stopnicah šole, 'zadnja' matura … Ja, doživljali smo tudi redukcije električne energije, pa podaljšane zimske počitnice zaradi varčevanja s kurjavo ...  

Takratni maturantje ključa šole nismo predali novim generacijam, svečano smo ga vrgli z mostu v Dravo kot znak uporništva in protesta proti ukinitvi gimnazije. Verjetno še danes leži nekje na dnu. Zelo sem bil vesel, ko sta tradicija in razum kasneje prevladala in se je s samostojnostjo Slovenije vrnila tudi gimnazija. Prva, bodi mi dobro, in še na mnogo generacij.