24. 7. 2020

Bili so brezbrižni časi

Avtor objave: Tina Križan Fairbarns / Dijakinja do leta: 1993

Prejšnja Naslednja

Bili so to brezbrižni časi, ko smo zasedli srednješolske klopi ... Ko pomislim nazaj, so se nam takrat vsi problemi zdeli gromozanski in so bili center našega sveta, v resnici pa smo šele začenjali življenje, ki je seveda sestavljeno iz mnogih etap in obdobij.


Od prvega dne, ko sem stopila v razred Prve gimnazije in spoznala nove sošolke ter celo tri sošolce, sem vedela, da ne bom pogosto sedela v šolskih klopeh, saj sem v najstniških letih že zelo resno zaorala v profesionalni tenis. Zelo dobra praksa slovenskega šolskega sistema je ta, da ko športnik doseže visok standard, pogosto na mednarodni ravni, takrat je upravičen izostanka od pouka. Seveda mora pridobiti ocene in zaključiti semestre kot vsi drugi. Lahko pa tudi dobro in zavzeto trenira ter obiskuje tekmovanja, ki so v času šole. Zaradi tega se lahko Slovenija pohvali z mnogimi izrednimi športnimi dosežki in z obilico dobro izobraženih športnikov, ki pogosto zaključijo fakultete. V tujini se moraš kar hitro odločiti med šolo in profesionalnim športom, ker pa v športu ni nobene garancije za uspeh, predvsem pa je dosti poškodb in odrekanja, se večina odloči za šolo že v mladih letih.


V gimnaziji sem imela najraje tuje jezike, angleščina mi ni nikoli delala težav, saj sem že zelo zgodaj mesece preživela v Avstraliji na treningih in tekmovanjih. Kljub temu mi razredničarka nikoli ni zaključila konference z najvišjo oceno, saj ob koncu konferenc, ko sem bila v šoli in ne na turnirjih ter sem kot nora pridobivala ocene iz vseh predmetov, navadno nisem nabrala štirih ocen pri angleščini, ki jih je ona zahtevala, ampak navadno dve, ki sta bili pogosto pisni oceni z najvišjo odliko. No, kar pa se mi je takrat zdelo precej bedasto, mi je skoraj zmeraj v redovalnico dopisala dve trojki in seveda zaključila štiri. Ko razmišljam za nazaj, se sprašujem, zakaj takrat nisem nič negodovala ... Enostavno nisem imela časa in bila sem srečna, da sem še en predmet spravila pod streho.


No, na italijanščino pa imam prav lepe spomine. Imeli smo zelo strogo profesorico, gospo Planinšec, ki smo se je vsi zelo bali. Že zgodaj je spoznala, da se za šolo res trudim, zato mi je dovolila pisati kontrolne naloge takrat, ko sem bila pripravljena. In sem se zanjo res potrudila in naučila. Še danes opažam, koliko znanja nam je dala in obogatila naš italijanski besedni zaklad. Ko bi le vedela, kje je danes, z veseljem bi jo pozdravila in se ji zahvalila za njen trud.


Spominjam se ur fizike in profesorice, ki je takrat rekreativno igrala tenis. Včasih sem jo videla v šoli in potem srečala še isti dan na tenisu. Pa ur geografije, ki so bile izredno zanimive. Pa kemije, ki se mi je zdela neznansko dolgočasna ... In začudenega izraza na obrazu profesorice matematike, ko sem jo prosila, naj mi pove, do kod v knjigi moram predelati snov za naslednje tri mesece. Želela sem se namreč naučiti vnaprej in pisati test, še preden sem za dolge mesece odšla v Avstralijo na turnirje. No, to mi je na koncu uspelo. Pa še pri kakšnem drugem predmetu tudi.


Verjetno so bila moja gimnazijska leta precej dolgočasna v primerjavi z današnjimi. Nisem pila alkohola, nisem hodila ven pozno v noč in nisem “špricala” pouka. Za te reči enostavno ni bilo časa. Ko sem bila v Mariboru, sem za tri ure odšla k pouku, potem pa takoj na kolo in na Branik na prvi trening in nato še na drugi in na tretji. Imela sem nekaj zelo vestnih sošolk, ki so sedele v prvi vrsti in so mi pomagale pri prepisovanju zvezkov. Spomnim se italijanskega, ki je bil poln pravil in časov in lepih barv ter seveda, kar je najbolj pomembno, bil je zelo uporaben. Še danes ga imam nekje pod posteljo. Tudi fant z II. gimnazije si je hodil k meni izposojat zvezek, no, morda zato, ker sem mu bila všeč :-).


Danes, kadar hodim po središču Maribora, pogosto prehodim park pred Prvo gimnazijo. Stavba je impozantna, veličastna, prelepa in stara. Mnogo gimnazijcev je sprejela v svoji 170-letni zgodovini, jim dala znanje in vrednote za vse življenje. In takrat me preplavijo topla čustva in spomini iz naših gimnazijskih let. To so bili lepi časi. Časi, ki se ne vrnejo nikoli. Morda samo skozi naše otroke. Ostanejo pa seveda nepozabni spomini, ki ne zbledijo nikoli.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice