ADAGIO LACRIMOSO

Tistih klopi na Prvi, na katere smo zapisali najnujnejše formule in kratka sporočilca, kakšen srček in mačko z dvignjenim repom, že zdavnaj ni več. Še vedno pa se v vsej svoji lepoti bohoti Mestni park, do katerega vodi drevored divjih kostanjev. Po tej poti sem hodila v šolo, na Prvo gimnazijo. Včasih sama, včasih sva jutranjo svežino parka vdihovali z Jelico (Jelena Planinšec), profesorico francoščine, ki je bila tudi moja soseda. Človek bi mislil, da dve nasmejani in klepetavi dekleti nista profesorica in dijakinja, pač pa prijateljici, ki sta velikokrat raje spoštljivo do ptičjega zbora umolknili in poslušali ubrano zborovsko petje. 

V teh jutrih sem spoznala, kaj pomenijo Sarajlićevi verzi:

»Stopam skozi jutro in pravim človeštvu ti.

Od marca vsenaokrog sem še sam po malem marec.

Sina moje mame v prsih nekaj čudovito boli!« (Izet Sarajlić, Marec)

Pot domov je bila drugačna. Običajno sva s sestro Drago (Dragica Krajnc, profesorica filozofije in sociologije) zavili še skozi mestno jedro k njej na kavo in klepet. Ja, v Mariboru smo se (skoraj) vsi poznali.

Pred Prvo so še vedno klopi, na katerih smo posedali med odmori in skrivoma pogledovali proti oknom zbornice, če nas profesorji opazujejo med puhanjem oblačkov. Jurčičeva skulptura na eni strani parka pred gimnazijo ima še vedno knjigo odprto na isti strani. Le zakaj, se vprašam? Takrat je krožil vic, da si zapisuje nedolžna dekleta, ki maturirajo na Prvi. 

Mu je še kdo kdaj posodil dežnik, kot smo to storili mi, da mu ni zmočilo knjige med nevihto?

Priljubljeno stopnišče pred stavbo je še malo bolj oguljeno, kot je bilo v času, ko smo ga s svojimi zadnjicami gladili mi. Posedanje na stopnišču je bila priljubljena prostočasna dejavnost. Takrat so se izmenjevale najbolj nore gimnazijske novice in jasno, človek si mora malo oddahniti od napornega sedenja v razredu. 

Na drugi strani parka stoji veličasten spomenik Rudolfu Maistru, ki se je pridružil druščini v parku nekaj let po naši maturi. Pripravljen potegniti sabljo, če bi se le prikazal Jurčičev oziroma Krjavljev vrag, da ga preseka na pol. Bojim se le, da pljusk ob padcu obeh presekanih vragovih polovic v vodnjak pred Prvo ne bi bil nič podoben štrbunkanju, pač pa pljuskanju. Podobno onemu, ko so si zanamci morali prislužiti ključ na naši zaključni prireditvi. Tekmovalce je vrh vodnjaka čakalo vedro z vinom, morali so ga v ustih prenesti do svoje prazne steklenice. Kakšna skušnjava! Bi raje pili vino ali zmagali s polno steklenico? Ja, tudi vodnjak še stoji, kjer je stal. Velikokrat dobrodošel, da si se odžejal ali pa s curkom poškropil sošolce, če ravno nisi imel pametnejšega dela.

Še vedno so tam trojna obokana vrata nad oguljenim stopniščem, za vrati Avla, ki je bila čudovito prizorišče za likovne razstave in za literarne večere, ki smo jih prirejali. Tudi onega, čisto in samo našega, ko smo predstavili Sarajlićevo poezijo.

Nekje na poti na Kalvarijo morda še vedno stoji mogočna bukev in čuva skrivnosti v drevesno skorjo vrezanih src, začetnic imen, ljubezenskih izjav. In napisa, ki ga je vrezal Lombi (Aleš Lombergar) vanjo. Kar pomeni isto kot ljubezenska izjava, ker je napis pomenil vabilo na literarni večer, kjer smo predstavili pesmi velikana bosanske poezije, Izeta Sarajlića. Lombi in Škofo (Danilo Škofič), ki je izbrano deblo z napisom fotografiral, sta delo opravila mojstrsko. Ustvarila sta unikaten plakat, ki je vabil na literarni večer. Plakat, na katerem že takoj prebereš, da je pesnikov najljubši glagol ljubiti in najljubša tema ljubezen. Je še kaj mogočnejšega v najstniškem svetu? 

Drobna zbirka pesmi z naslovom Lirika me je poklicala na neki razprodaji v knjigarni. Že, ko sem jo odprla, me je potegnil vase Izetov verz:

»Posvečam ti svoje oči, svoje ustne, svoje zobe.

Pesem, kaj bi z njo, napisano, ker nisem znal molčati?

Kaj bi z njo, ki te ne more ljubiti?« (I.S., Posvetilo)

Naš literarni večer ni bil le navaden literarni večer, bil je mogočna želja pesnika, da bi mladi ljubili in peli, da pesnikom ne bi bilo treba k vojakom, bil je ljubezen za vse one, ki je niso mogli izkusiti, bil je nasvet prihodnjim, da naj ostanemo mladi čim dlje, kajti cilj ni doseči sanje, cilj je potovati do tja. 

Naša pot je bila nežna, skromna in nevpadljiva, vendar goreča in poleg izrazito čustvenih pesmi smo imeli v rokah še en adut. Sarajlićevo pismo, odgovor na moje vabilo po sporočilu za mlade gimnazijce, je prispelo še pravi čas, da smo ga vključili v scenarij.

Kdo je že recitiral ono: »Mala velika moja, nocoj bova zanje ljubila.«? (I.S.)

Barbara, Gogo, Mišo, Stanka, Željko, Tatjana in jaz.

In pesnikovo sporočilo? Rekel je, da naj mu ne zavidamo njegove poezije, on je tisti, ki zavida nam naša mlada leta. Pravi, da je poseben privilegij biti star 17 let. Danes to vemo tudi mi.

Scenarij literarnega večera je nekje založen, zakopan med vsemi zapiski, izpiski in vsakršnimi poskusi literarnega ustvarjanja, ostalo je nekaj fotografij in edini izvod plakata, ki je vabil na srečanje, se je ohranil pri Alešu. Velikodušno mi ga je posodil, da ga preslikam, pa je še vedno pri meni. “Boš že,” je dejal. 

To je vse, kar je ostalo: zakopan scenarij za literarni večer, plakat, spomini in Sarajlićeva poezija. Naši profesorji so upokojeni ali pa jih ni več med nami, nekaj naših sošolcev je prezgodaj zaključilo svojo življenjsko pot, svoja znanja smo nadgradili in si ustvarili domača gnezda, od koder so naši mladiči odleteli nabirat svoje znanje, nekateri tudi na Prvo.

Gimnazijska leta so neizbrisno ostala v naših srcih in spominih. Prva gimnazija ima dušo. Ne glede na barvo sten in fasade v svojem osrčju nosi toplino. Vsak vogal te stare stavbe skriva nešteto spominov, hodniki so še vedno polni vzdihov, smeha, stoka in žuborenja v razrede hitečih dijakov; v mize vpisana in celo vrezana sporočila, so kar nekaj generacij obujala spomine na preteklost in opominjala prihodnje, da je vse minljivo.

Prva gimnazija je še iz piflarjev naredila tople in prijetne ljudi (beri 4. a) in iz semeniščnikov ‘normalne’ župnike (beri 4. d).

Take, kot je Prva, ni nikjer. Ne poskušajte razumeti, to moraš izkusiti.

»Odhajam. Čas je. Da sem preteklost, ste rekli.

Pozdrav vsemu novemu, ki je prišlo, da bo nežno

in bo ljubilo!

Mene nihče več ne more imenovati s častnim nazivom: Paglavec!

S privilegiranim. Kot, če bi rekel: Pomlad! » (Izet Sarajlić, Adagio lacrimoso)