28. 7. 2020

170 zgodb Prve

Avtor objave: Jure Daić / Dijak do leta: 1999

Prejšnja Naslednja

Čas na Prvi gimnaziji ima v mojem spominu prav posebno mesto, ki se ga z največjim veseljem spominjam. Sicer srednješolska leta niso bila samo brezskrbna, saj sem se pogosto, in to zelo nerad, moral ukvarjati z učenjem snovi, za katero sem bil tedaj prepričan, da mi v življenju ne bo prišla prav. Na Prvi sem imel svoj življenjski cilj jasno zastavljen. Fizika in matematika sta bila moja najljubša predmeta, želel sem postati inženir gradbeništva ter nadaljevati poklicno pot svojega očeta, razmišljal sem tudi o športni karieri v košarki. 


Srednješolska leta sem najraje preživljal na košarkarskih igriščih. Bil sem član šolske reprezentance, prav tako sem vse popoldneve preživel na šolskem igrišču. Tedaj si nisem znal predstavljati, da bi lahko živel brez košarke. A na koncu tretjega letnika sem na treningu utrpel resno športno poškodbo. Pri zabijanju na koš sem padel čez igralca nasprotne ekipe in si pri tem poškodoval hrbtenico. Zarotirali sta mi dve vretenci, počil je disk. Tako sem se oddaljil od svojih sanj po športni karieri. Sledilo je šest mesecev intenzivnih fizioterapij, zaradi katerih sem v prvem polletju četrtega letnika vsak dan izostal vsaj 2–3 ure od pouka. Zelo neprijetno, glede na to, da me je čakala matura. Razredničarka me sploh več ni spraševala, koliko sem bil prisoten, saj sem preživel več časa pri zdravnikih kot pri pouku. Iz vseh strani so me prepričevali, da se več nikoli ne bom mogel ukvarjati s športom, a tega nisem bil pripravljen sprejeti. Tako sem po končanem obdobju terapij trikrat dnevno izvajal vaje za hrbtenico, saj je bil to edini način, da se dolgoročno sanira poškodba. Takrat sem pričel razmišljati, kateri šport bi lahko nadomestil košarko. Začel sem se resneje ukvarjati s plavanjem. Ker mi plavanje ni dalo potrebnega zadovoljstva in sem iskal nekaj več, sem se pričel potapljati. Vendar ne z jeklenko, ampak na vdih.  


Maturo sem uspešno opravil in se vpisal na Fakulteto za gradbeništvo. Tako, kot je bil načrt. Vendar sem ob študiju začel profesionalno trenirati potapljanje na vdih. Sprva sem pod vodo zdržal tri minute, nato pet minut, kot državni prvak več kot sedem minut. S potapljanjem na vdih sem postavil 16 državnih rekordov, 7-krat sem bil državni prvak, bil sem tudi prvi Slovenec, ki se je na vdih potopil globlje od 100 m in bil sem med desetimi najboljšimi potapljači na vdih na svetu. Tako se je usoda že v srednješolskih letih poigrala z mojimi življenjskimi plani, ki so se pozneje še večkrat spremenili.


Študij gradbeništva sem uspešno zaključil in po treh letih dela v gradbeništvu sem dal odpoved, postal športni trener in inštruktor potapljanja in se našel v poklicu, ki je združeval moj hobi, šport in način življenja. To je bila tudi kombinacija, ki je zagotavljala uspeh in uspešno poslovno kariero. 


Tako sem se v življenju zelo mlad naučil, da je dobro imeti svoje sanje in jasno zastavljene cilje, za katere sem bil pripravljen garati. A ne glede na to, kakšno pot si vsak izbere, je dobro biti odprt za nove poti in cilje, saj so lahko ti še boljši. Moja Prva mi je dala tisto nekaj, na podlagi česar vem, da bom lahko dosegel to, kar bom hotel. 


Z veseljem se sprehodim mimo Prve in svojima otrokoma zmeraj znova pokažem, kam se hodil v srednjo šolo. Zmeraj dobim isti odgovor… ati, to si že 100-krat povedal. 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice